Danes obeležujemo svetovni dan preprečevanja samomora, ki ga je pred petimi leti razglasila Svetovna zdravstvena organizacija. Ker je Slovenija po številu samomorov na žalost v vrhu tako Evropske unije, kot tudi sveta, je ta tema za našo družbo zelo pomembna. Zato bi z vami delil nekaj svojih (laičnih) pogledov na to temo.
Raziskave so pokazale da število samomorov naraste kadar nastopi splošna kriza in kadar ljudje živijo v slabših življenjskih pogojih in razmerah. Hkrati pa so lahko ljudje izpostavljeni frustracijam, nezadovoljstvu in občutku nesposobnosti tudi kadar je družba uspešna saj tako sam posameznik kakor tudi družba pričakujejo in zahtevajo od vsakega človeka večji vložek in uspešnost. V Sloveniji se število absolutno in relativno revnih oz. socialno ogroženih povečuje. Ne morem si predstavljati stiske staršev, ko otrokom ne morejo omogočiti niti osnovnih življenjskih potreb kot so potreba po hrani, toploti, domu, obleki itd, kaj šele da bi jim lahko kupili tisto, kar si res želijo kot otroci. Dosti ljudi občuti ta večen boj za golo preživetje, ki ga na eni strani rišejo celodnevni delavniki, ko človek domov pride samo še na nočni počitek, in plačilo, ki dejansko ne zadošča niti za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb. Optimizem ob takih življenjskih pogojih zlahka odpihnejo črne misli in potrtost.
Prav tako pa so lahko žrtev različnih pritiskov tudi tisti uspešni in cenjeni, z ustrezno visokimi plačami, ki si poleg zadovoljevanja osnovnih človeških potreb lahko omogočijo še mnogo več. Lahko so npr. žrtve mobinga ali pa samo prevelikih pričakovanj okolja, ki jih dejansko ne morejo doseči.
Še en razlog, ki bi lahko z drugimi dejavniki povzročal nagnjenost k samomorom je tudi osamljenost. Slednjo občuti predvsem mnogo starejših ljudi, ki izgubijo življenjskega sopotnika in nekateri se zato tudi zatečejo k samomoru. Zato se mi zdi zelo pomembna občutljivost družbe za vse ranljive skupine, ki bi se lahko znašle v brezizhodnem položaju. Ena od rešitev tukaj je lahko vključevanje v interesne skupine, ki bi ljudem pomagale najti nove dejavnosti, ki bi jih radostile in polnile življenje z zadovoljstvom.
Pri mladostnikih veliko vlogo igra odnos s starši, uspeh v šoli in družbena sprejetost oz. odnosi z različnimi relevantnimi skupinami in posamezniki. Tudi vključenost mladostnikov se mi zdi izredno pomembna. Potrebno bi bilo vzpostaviti prostore, kjer bi se mladi lahko družili, izmenjevali izkušnje in se vključevali v različne dejavnosti, skratka kjer bi lahko kvalitetno preživljali svoj prosti čas. Vendar pa mladi v prenekaterih občinah nimajo prostorov kjer bi lahko delovali in se samoaktualizirali. Zatrta ustvarjalnost, občutki nemoči in vdanost v usodo nikakor ne morejo dobro vplivati na našo mladino.
In če je bila samomorilnost pri Slovencih najnižja v letu 1990, ko smo bili bolj povezani in složni, predvsem pa zazrti naprej, bi bilo danes še toliko bolj smotrno delati na odnosih, ki ljudi povezujejo in ne razdvajajo ter ločujejo.
